Galop črnega vranca

Konjeniška pot Galop črnega vranca se začne v Šentjanžu na posestvu Krekove konjenice. Šentjanž z markantno cerkvijo Sv. Janeza Krstnika iz 12. Stoletja leži v manjši kotlini na severu dolenjskega gričevja. Krekova konjenica združuje ljubitelje konj, ki negujejo jezdenje v naravnem okolju in spodbujajo pozitiven odnosa do narave in živali. Hip hip jahuuu, hip hip jahuuu, hip hip jahuuu. Skozi Šentjanž se spustimo v dolino Pekel. Soteska je ime dobila po starem ljudskem običaju, ki je nedostopnim, utesnjenim in nevarnim krajem nadel ime Pekel. Poleti je jezdenje v zavetju doline potoka Kamenice prav prijetno. Skozi gozd se v galopu povzpnemo na razgledni greben proti Okiču. Nedaleč od cerkve Sv. Ane je rojstna hiša pisatelja Antona Umeka – Okiškega. Na Vrhu pri Boštanju stoji na razpotju eno najstarejših kužnih znamenj v teh krajih. Od tu vodi pot do razgledne cerkve na Topolovcu, za željne gurmanskih užitkov je nedaleč stran Gostišče Dolinšek, mi pa nadaljujemo proti zaselku Hrib. Na južnih legah so skrbno obdelani vinogradi, sicer pa nas obkrožajo gozdovi, ki poraščajo strmo pobočje nad ozko dolino Mirne. Spust je strm in konje vodimo na povodcu. V Mirni napojimo konje, Gostišče Felicijan ob izlivu Mirne v Savo pa nudi tudi okrepčilo za konjenike. Z vršaja Radne je lep razgled na Sevnico in istoimenski grad nad starim trškim jedrom. Od mosta za pešce jezdimo kratko vzdolž državne ceste po desnem bregu Save. Previdnost ne bo odveč! Nadaljujemo po kolovozni poti ob Savi, mimo Loga do He Blanca. Sava je nekoč pogosto prestopala bregove ter oplajala dolinske ravnice, v zadnjem desetletju pa smo z izgradnjo hidroelektrarn in akumulacijskih jezer močno posegli v njen tok in navidezno ukrotili njeno moč. Kozolci še vedno spominjajo na nekdanji utrip življenja ob Savi. Za He Blanca prečkamo Savo in na domačiji Ivkovič v Blanci poskrbimo za našega vranca. Hip hip jahuuu, hip hip jahuuu, hip hip jahuuu.